Ekskurzija ED Celje v Zgornjo Savinjsko dolino

Izlet v Zgornjo Savinjsko dolino, četrtek, 21. april 2016

Prijavljeni za izlet smo se v dokaj hladnem jutru ob 8. uri zbrali na dogovorjenem mestu pri Eurospinu in tudi naročeni manjši Izletnikov avtobus je pravočasno bil na mestu. Po pozdravljanju in preštevanju smo se vkrcali in odbrzeli proti sončni Zg. Savinjski dolini. V Petrovčah sta se nam pridružila še dva udeleženca, nato še eden v Šempetru, krenili smo proti Polzeli. Kmalu za tem pa smo ugotovili, da smo v Žalcu pozabili pobrati Franca (kolega ga je moral pripeljati v Nazarje). Našega vodjo izleta Milana Petroviča, ki je nadomestil odsotnega Budna, je potem celo pot zaradi tega pekla vest in stiskalo pri srcu, ko je pomislil, kolikokrat bo moral na ta račun Francu dati za pijačo. Na Polzeli sta se nam pridružila še dva udeleženca.

Pot smo nadaljevali do Nazarij, kjer smo se ustavili pri RTP Nazarje, ki smo si jo tudi na hitro ogledali. RTP Nazarje napaja celotno Zg. Savinjsko in Zadrečko dolino, med drugim tudi planinsko kočo na Okrešlju in Golte. Preko Černivca je po 20 kV povezana z RTP Kamnik, preko Belih vod pa z RTP Žerjavom in RTP Velenjem. Nato smo se odpeljali v območje bivšega GLIN-a, kjer nam je vodja rajona organiziral ogled ene od sedaj delujočih podjetij.
Sprejel nas je direktor manjšega podjetja, ki sedaj deluje v prostorih bivšega GLIN-a. Proizvajajo lesne sekance, lesne palete in električno energijo. Surovino – lesno maso (les slabše kakovosti in lesne odpadke) nabavljajo od okoliških dobaviteljev. Zdrobljeni les sušijo v posebnih pečeh do ustrezne vlažnosti, nato jih stisnejo v palete. Večina palet gre v prodajo. Nekaj palet s sekanci uporabljajo za ogrevanje sušilnih peči in za proizvajanje lesnega plina, ki služi kot energent za pogon plinskih motorjev. Deluje 5 agregatov (plinski motor in el. generator) z močjo po 50 kW, v omrežje pošiljajo torej 250 kW el. energije. Na kratko nas je vodja podjetja seznanil tudi s sedanjo situacijo v Nazarjih. V času uspešnega delovanja GLIN-a je bilo v njem zaposlenih okoli 1.400 delavcev, kar pomeni kruh za prav toliko družin. Proizvodni proces je zajemal vse od skladiščenja okroglega lesa, razreza, sušenja, izdelave končnih proizvodov in prodaje. Ko so uspeli »uspešni« menedžerji in politiki zrušiti tega paradnega konja Savinjske doline, je iz ostankov vzniknilo Invalidsko podjetje. Ko je tudi to postalo uspešno, ga je bilo prav tako treba uničiti. Sedaj je situacija takšna, da lastniki svoj (požegnani) les okroglega prodajajo v Avstrijo, mi pa potem nazaj kupujemo deske. Zelo pametno gospodarjenje!

Po končanem ogledu smo se z avtobusom podali skozi Mozirje do zgornje postaje gondolske žičnice. V restavraciji smo si privoščili kavico, se malo razgledali po okolici, ki je sedaj na pol gradbišče.  Večina se nas je potem podala na sprehod po cesti nazaj do Alpskega vrta, ga tudi prehodila po lepo označeni stezi in s točke Okence (1.411 m) uživala v čudovitem razgledu po Savinjski dolini. Tudi do Mozirske koče in lesene cerkvice so se nekateri podali. Res je lepa naša narava in kar srce te zaboli, ko vidiš, kako na široko so ranili hrib pri gradnji ceste nad Belo pečjo pred postajo žičnice. Potolaži nas lahko potolaži misel, da bo narava nekoč že sama poskrbela za svoje rane. Če ne prej pa takrat, ko tega pohlepnega in uničujočega dvonožca ne bo več na tem modrem planetu.

Ob dogovorjeni uri smo se pri Alpskem vrtu zbrali in se z avtobusom podali v dolino do gostišča VID Jure Marolt, Radegunda 53a, kjer smo imeli predvideno kosilo. Malo smo sicer zamudili, vendar nam je pa potem bolj teknilo. Postrežba je bila zelo hitra in prijazna, hrana pa zelo okusna – primerna tudi za goste iz kategorije tretjega življenjskega obdobja. Vsa pohvala našemu predsedniku Janku, da je predvidel kosilo v tem gostišču. Po kosilu smo seveda še malo poklepetali in izmenjali novice in informacije, potem smo pa krenili proti domu, spotoma smo seveda odlagali naše soudeležence. Na izhodišče v Celje smo se vrnili okoli 16. ure, vsi zadovoljni.
Udeležilo 17 članov!

Vtise z izleta zabeležil Stane Ivanšek.
Avtor fotografij je Peter Omersel.

Scroll to Top