Slovenski elektrotehniki so se prvič v zgodovini Slovencev organizirali v stanovsko organizacijo leta 1923, ko so v Ljubljani ustanovili Strokovno zadrugo koncesioniranih elektrotehnikov, ki je združevala velik del elektrotehnikov Slovenije. Ti so pričeli v času največje svetovne gospodarske krize leta 1931 izdajati svoje strokovno glasilo "Elektrotehniški vestnik", ki izhaja še danes.

V tistem času je v Ljubljani delovala U.J.L.A. (Združenje jugoslovanskih inženirjev in arhitektov), ki je prirejala okrogle mize, na katerih so obravnavali probleme slovenske elektroenergetike. Razpravljali so o elektrifikaciji Dravske banovine (območje sedanje Slovenije), o zasebnih in državnih elektrarnah, daljnovodih, ki naj bi povezovali elektrarne med seboj (Velenje-Fala-Celje-Ljubljana), kar naj bi pomenilo začetek slovenskega prenosnega omrežja. Na teh debatnih večerih so sodelovali tudi predstavniki oblasti, kar je dalo tem razpravam družbeno veljavo in izhodišča za odločitve in izvedbe.

Po 2. svetovni vojni je svoje organizirano poslanstvo nadaljeval Elektrotehniški vestnik (Elektrotehniški zbornik-1946), društvena dejavnost pa je zaživela leta 1952, ko so g. Vekoslav Korošec, g. Drago Chvatal in g. Franc Dobnikar s 23 somišljeniki na Fakulteti za elektrotehniko (stara Tehnika na Aškerčevi cesti) v Ljubljani ustanovili Elektrotehniško društvo Slovenije. Prvi predsednik je postal Vekoslav Korošec, dipl. el. ing. (1952-1953). Društvo je ustanovilo podružnice tudi v drugih večjih slovenskih mestih.

Leta 1961 je društvo preraslo v Elektrotehniško zvezo Slovenije s sedežem v Ljubljani, nekdanje podružnice pa v društva, kar je omogočilo članom in stroki bolj organizirano delovanje.